Zakaj sem včasih tako (prkupno) naporen/zatežen

Kot se vsakemu zgodi, da ima kdaj slab dan, se tudi meni kdaj zgodi, da imam (za druge) dobrega. Tako je. Kadar sem čisto brez energije, ali pa se mi nič ne da, je to za druge praznik praznikov. Nikomur ne skačem po živcih, nikogar ne živciram, le zavlečem se v kakšen kot in mirno opazujem doganjanje v razredu. Seveda je takih dni (zanemarljivo) malo.

Kadar pa se mojim prijateljem ne godi ta stašna krivica, da so prikrajšani za moje teženje, sem večino časa nasmejan. Naj vam razložim kako to poteka. Kadar se s sošolci/prijatelji med gl. odmorom zberemo pred našo šolo in se skupaj nasmejimo, »uletim« jaz. Izberem si nekoga (an ban, pet podgan.), ki mi zaradi nečesa pade v oči, to je ponavadi Nataša (hehe) in začne se zabava. Začnem biti rahlo/prijetno (seveda ne za npr. Natašo, ker redno menjam žrtve) nadležen, in vsi se smejijo mojim kretenskim foram. Seveda se ponavadi nasmeji tudi Nataša (ali pa kdo drug), saj je (ponavadi) ne žalim (vsaj trudim se).

Seveda kmalu zazvoni in vsi odhitimo v razred. Tako poteka moj običajen dan.

Seveda pa se ne delam norcov samo iz drugih. Včasih se pošalim tudi na svoj račun ( nikakor ne bom obubožal zaredi tega računa), najbolj smo se nasmejali pri ang. Ko smo imeli pridevnike...(dolga zgodba)

Upam, da sem vam s tem pojasnil, zakaj včasih (nisem) nadležen.

P.S.: Se iz srca (ne)opravičujem, ki sem jih kdaj kakorkoli prizadel... (ne) Oprostite...

(da si sposodim Zrneca) Mogoče sm se narobe izrazu. Zdej si bojo težje sužbo najdel.