In to zelo...
Že zjutraj, ko sem se ob 6.10 odpravil od doma, na vsakodnevno pot(ovanje) priti želežniški postaji ja zunaj SCALO... Pa sem pomislil, OK, še boljše, me dojo pelel tastari. In tako tečem nazaj v stanovanje zbudit fotra, ki je še pred nekaj sec nevedno spal, in mu povem, da dežuje in da ga bom počakal v avtu. In tako čakam, čakam čaaakam: Ura je že 4 do pol sedmih (ob 6.30 je vlak), in se končno primaje do avta. Hitima na postajo, še prej na pa netu pogledam, ali ima vlak kaj zamude. In piše da ima. Celih 16 min. Super si rečem in informiram očeta, da mu ni treba preveč hiteti. Šele v čakalnici izvem, da ima vlak 40 min zamude. FAK. 40 min, to je zelo ura brez animacije. Poiskusim zaspati, pa ne gre in ne gre. Malo zadremam in tako mine nekaj časa. Postopek ponovim 5x... Jeba
ko končno prispemo v Brežice, se peš odpravim v šolo kjer dan poteka dokaj normalno. vsi v nestrpnem pričakovanju PRVE POMOČI. Ampak jaz ITAK vse znam... KAO
Prva "dobra" stvar, ki se je pripetila do tedaj, oz ki se je pripetila danes, je bila prošnja samega g. podravnatelja naše šole; Porf. Uroša Škofa. Prosi nas, da "namontiramo" nakj luči v Prosvetnem domu za nekaj blablabla, in tako se Šoln, Milič, Cigler in jaz odpravimo delat. In smo trdo delal celi 2 uri. Skoraj. Sledi še kratek spor/nesporazum/krneki z prfo. sociologije... Brezveze
Prva pomoče; škoda besed. po domače fuknu sem... JA PA FAK
Videk, kako je na smučanju?
Pizzzda!!!
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar